Santa's loving look

Nikoli nisem bil pretirano vešč v planiranju dolgoročnih obveznosti. Najraje sem se zmenil za nekaj dni v naprej. Če je bil kakšen plan postavljen nekoliko dlje v prihodnost, je skoraj vedno prišlo nekaj vmes. Še največkrat se je to dogajalo, ko sem  vsakodnevno obletaval potencijalne delodajalce in jim ponujal svoje fotografske usluge, ter iskal posel. Najboljši zadetek je bilo delo, ki sem ga začel takoj ali pa vsaj v nekaj dneh. Niti za dopust nisem nikoli topčno vedel, kdaj in kam bom šel. OK, v zadnjih letih so se stvari malo spremenile, najbolj pa, ko sem začel variti to, poželjenja vredno pijačo, o kateri tukaj dolgovezim. 
Ne gre toliko za to, koliko časa poteka cel proces, pri katerem je treba uskladiti vse faze postopka, od priprave in varjenja pa do stekleničenja. Pomembo je kdaj bodo kakšni prazniki, da bo takrat na zalogi dovolj ustreznega zvarka. 

Ob prazniku, ki se je ravnokar poslovil, se mi je ta brezbrižnost ali mogoče celo zavesten odpor do dolgoročnih planov maščeval, saj smo se morali zadovoljiti zgolj s Kolesarjem, ki je sicer tematsko totalno udaril mimo, je pa vsaj zadovoljil številne okuse počitnikarjev, ki so prišli na nočni, čarovniški obisk, ob dnevu mrtvih, prazniku vseh svetih. Da se bom poboljšal, sem obljubil že večkrat, tokrat sem pa, ne da bi se okoli hvalil in kaj preveč obljubljal, čisto potiho pritisnil na miško in v koledar, v mesec september naslednjega leta pritisnil en veli X, ter zraven napisal opombo Pumpkin Ale. To se za ta dan spodobi. Pivo s začinjeno s škrlatno, škrbasto bučo, včasih tudi dimljeno, ki so si ga, če se ne motim, izmislili, kdo pa drug, kot Američani.

Vendar, da ne bo pomote, tega fenomena pomankanja planiranja se zavedam že nekaj časa in rezultat tega je bil dogodek, ki se je sicer zgodil že prejšnji teden, a sem bil nekal dni na drugem planetu, od koder ni bilo signala v sedanjost, da bi se prej oglasil.

Vremenska napoved je bila precej pesimistična in zbudili smo se v res pravo depresivno jutro. Gosti oblaki so dajali slutiti, da je v Vatikanu nekaj narobe. Pa vendar se je kasneje izkazalo, da je bilo to zgolj slabo vreme. 

Plan je bil tak. Ker po koncu tega leta takoj nastopi novo leto, ob tej priliki pa se običajno kaj dobrega poje in popije... in da ne pozabim še na božič, ki ga bom sicer še delavno preživel v Rimu... je treba v ta namen pripravit kaj dobrega in nepozabnega. Ne bom rekel, da ne  znam  skuhati kakšne praznične dobrote, ampak ko že ravno govoričim o pivu, bi se spodobilo, da pade en prazničen perček, tak bolj močen, da pogreje prezeble kosti, pa de se na koncu še malo rigne po potici. Tako je nastal časovni načrt, na katerega sem že avgusta s rahlim vznemirjenjem pogledoval v strahu, da ga ne bi zamudil.

Vse začimbe in dodatki, ki so končali v kotlu. Slovenski hmelj v storžkih Aurora in amešriški hmelj Cascade v obliki palet. Irish moss je alga, ki se jo doda pivini na koncu kuhanja in pomaga pri koagulaciji proteinov oziroma bistrosti piva. Potem pa so tu še vsem znane začimbe.

Santa's Loving Look sem dal ime receptu, ki sem ga umotvoril kar nekaj časa in ob branju knjig, forumov in spletnih strani na to temo, prišel do končne verzije šele na dan, ko je na piskru že dvigovalo pokrovko. Christmas/Winter Warmer v bistvu niti ni stil, ampak je to močno, pogostokrat tudi začinjeno sezonsko pivo, ki se lahko naslanja na cel spekter različnih stilov. Običajno so to temnejša piva, Brown Ale, Dubbel, Stout in  tudi temni Pilsi, Doppelbok in Eisbock... z relativno visoko alkoholno stopnjo in začinjena z začimbami, ki so značilna za zimske praznične dni. Največkrat so to cimet, klinčki, ingver, pomaranča in še mnogo, bolj ali manj eksotičnih dišav. V vsej tej vesoljni pestrosti in iznajdljivosti ter nagnjenosti k eksperimentiranju domačih pivovarjev, sem na spletu našel tudi precej poskusov, ki štrlijo izven  okvirov priznanih stilov piva in so vsaj na pogled in recepturo dajali vtis popolnosti.

Za Ljubeči pogled nordijskega kosmatinca sem imel v igri kar nekaj varijant. Z izbiro slada sem prišel hitro do zaključka. Izbral sem osnovni slad Pilsner, rahlo temnejši Münich in še temnejši Biscuit, z okusom svežega kruha in biskvita in dva različna karamelna slada. Cara 120 z močnim karamelnim okusom in še najtemnejšega, belgijski Special B, z močnim okusom in aromo pražene karamele. Nekaj več razmisleka pa so mi dale začimbe. Na koncu je prevladal dokaj klasičen izbor, z izjemo dolgega popra (long pepper), ki je nadomestil v prvotni različici izbran črni poper.

Na začetku precejanja je potrebno

ujeti prve litre v posebno posodo,

saj je tekočina polna gošče

To je bil hkarti tudi prvi preizkus rahlo modificiranega cedila za precejanje pivine (lauter tun), s katerim sem imel nazadnje kar precej sitnosti. Tokrat je šlo brez težav in upam, da bo tako tudi v prihodnje. 
Varjenje je šlo dokaj gladko in razmeroma hitro, saj sem uporabil samo enostopenjsko namakanje (single step mash) pri nekoliko višji temperaturi 68°C, saj tako encimi razbijejo nekoliko manj dolgih sladkornih verig na krajše. Ker kvas dolgih verig ne prebavi, je na koncu pivo manj suho, z več telesa in okusa in z izbranimi začimbani ustvari pravo praznično vzdušje.
Nekoliko več pozornosti sem posvetil precejanju (lautering), da bi v pivino zajel čim več sladkorja in optimiziral izkoristek pivovarne, pa tudi po kuhanju, ko pri hlajenju, s temperaturnim šokom odstranim encime in tanine, ki kasneje preprečujejo, da bi se pivo dovolj zbistrilo.

Po precejanju ostane na dnu posode (mash/lauter tun) zajetna količina žitnih luščin.