23 April 2013

Bitter

Hladilnik se vidno prazni, kot da bi sam vase goltal flaške piva, ki sem mu jih zaupal. Vedno, ko ga odprem in pokukam vanj, se mi zazdi, da jih nekaj manjka. Ampak, na koncu, ko sem preštel dneve in priložnosti, ki sem jih in bi jih lahko izkoristil za osvežilen in aromatičen zvarek, se mi zdi, da je stanje v njem še kar zadovoljivo. Ne glede na to, sem proizvodnjo nekoliko pospešil, saj se bliža pot v domovino in prostor v vedno premajhnem prtlažniku našega haudija je že rezerviran za pošiljko povovarne BrewBite. 

Strahovi od zadnjič so se izkazale za votle, saj je zvarek Off The Road, ki je pogojo angleškega stila Extra Special Bitter, ki se je senčil v hladilniku na 18,5°C, začel lepo in poskočno vreti, da je pivovarska veha pet dni kar urno poskakovala. Potem sem ga postavil ven, na sobno temperaturo, da se kvas West Yorkshire Ale, laboratorija Wyeast malo pogreje in pri 22.°C in v nekaj dneh, preden leže spat, ustvari še nekaj izrazitejše arome in skrivnostnega okusa. Čisto od trenutnega navdiha je odvisno ali ga bom proti koncu vrenja, oziroma bolj meditacije, saj vrenje se je brzčas že končalo, pretočil v sekundarni fermentator in hkrati začinil še z dozo aromatičnega hmelja (dry hopping). Mislim, da sem že zadnjič namignil, da prihaja tokratna grenčica iz južne poloble. To sta novozelandska hmelja Pacific Jade in Kohatu. Čeprav je prvi z 12,5% alfa kislin bolj primeren za učinek grenkobe, bo lahko gotovo s svojo aromo citrusov prijetno osveži vonj in dodal kanček pikantnega okusa.

Medtem je On The Road, ki je nekoliko šibkejša verzija prejšnjega in naj bi se uvrstil v stil Special Bitter, ki je srednji izmed angleškega trojčka Pale Ale, dozorel. Dekstroza je povrela in prve steklenice so romale v hladilnik, na kletno temperaturo cca 10°C. Ta zvarek je trenutno moj “kolesar“, torej napitek, ki po kolesarskem razmigavanju, odžeja in nahrani utrujene ude. Želel sem zvariti pivo z relativno nizko stopnjo alkohola, tako sem sestavil recept, ki naj bi postregel z alkoholno stopnjo 3,8%, vendar se je na koncu izkazalo, da bo nekoliko višja, saj mi po zadnjih predelavah, učinkovitost pivovarne  še vedno nekoliko niha in je kar ne morem stabilizirati. Koncentracija alkohola se je tako ustavila pri 4,3% in je še vedno pod magično mejo 5%. Je pa res, da ni ravno “bleifrei“.

V teorijo degustiranja piva se še nisem pretirano poglabljal, zato lahko samo, kot amater ocenim tokartni zvarek. Pivo je, glede na to, da sem ga zvaril v 22. dneh in ni imelo veliko časa, da se očisti, dokaj bistro. Svetlo rumena barva, ki se spogleduje z oranžno, je značilna za ta stil piva. Recept vsebuje osnovni slad Pils, ki je sicer bolj običajen za belgijska piva (izbira je pač posledica majhne proizvodnje, kjer si težko privoščimo večji spekter surovin. Zaradi porabe, ker pač slad ni nepokvarljiv, posledično pa tudi zaradi cene, saj so po lanski svetovni sušni letini, te še poskočile), slabih 16% svetlega karamelnega slada Cara20 in Caravienne in 1,3% čokoladnega slada. Ta ni pustil sledi arome, temveč sem ga dodal izključno za nekoliko bolj močan odtenek barve. 
Rahel okus po sladu je  prijeten in se na koncu prelevi v svež okus citrusov, ki je značilen za ameriški hmelj Simcoe. Karbonatizacija je nekoliko višja, kot je značilno za angleška piva in je modelirana po želji brewmastra, saj se mi zdi, da pivo pri tem pridobi na svežini. Slovenski hmelj Aurora je odlično opravil svojo nalogo in pustil srednje intenziven grenak, zeliščni okus. Zvarek je torej pravi odžejalnik, ki s svežim okusom kar sili k naslednjem požirku, hkrati pa ne zamori prehitro možganov in je tudi v socijalnem smislu sprejemljiv. Ko sem odprl prvo flaško, ki je komaj povrela, če sploh in sem naredil prvih nekaj velikih požirkov, jih povaljal po jeziku in počasi spustil po grlu, sem bil nekaj trenutkov kar v dvomih, ali sem uspel dokaj enostaven recept uresničiti po svojih željah. Tisti trenutek se mi je zdel kar preveč limonadast, še posebno po grepefruit finišu, ki ga za seboj pušča Simcoe. Ampak so naslednji požirki postavilo stvari na pravo mesto in lahko mirno rečem, da ni lepšega, kot po napornem brcanju pedal, po suhem grlu spustiti ravno prav ohlajen zvarek z imenom On The Road.

V čem se sploh razlikujejo vsi trije stili angleškega Bittra, ki imajo po vrhu še vsak po nekaj imen? Ordinary Bitter ali kar samo Bitter, z najnižjo alkoholno stopnjo, srednji Special, Best, včasih pa tudi Premium Bitter in Extra Special ali Strong Bitter, ki mu neredko rečejo kar  angleški Pale ale. Če se obrnemo po nasvet na spletno stran BJCP (Beer Judge Certification Program), ki je (so) ata in mama klasificiranja svetovnih pivovarskih stilov, hitro ugotovimo, da se v bistvu razlikujejo samo po začetni specifični gostoti (OG = original gravity), torej po količino slada in posledično po končni alkoholni stopnji. Logično bi se dalo sklepati, da je dobil stil ime Bitter po veliki količini hmelja s katerim je pivo začinjeno, a v bistvu pa gre za primerjavo z s stilom Brown Ale - English Milde, ki je pol toliko začinjen, in je torej Bitter prava grenka bomba. V resnici se pa le redki, najmočnejši, le približajo kakšnemu IPA (Indian Pale Ale), da ne omenim Duble IPA, Triple IPA...


Ordinary Bitter je, kot smo že rekli, najšibkejši izmed treh in vsebuje 3,2-3,8% ABV (alcohol by volume) in je njegova začetna specifična gostota OG med 1.032 in 1.040. Glavna sestavina je osnovni Pale Ale slad, z dodatkom karamelnega slada pridobi nekoliko telesa, včasih pa mu dodajo tudi manjši odstotek temnega slada, da povdarijo barvo. Značilno je začinjen z angleškim hmeljem, čeprav niso redki tudi primeri kontinentalnih ali ameriških vzorcev. V izvorni domovini ga v pubih točijo z ročnimi pumpami, brez potisnega plina in je precej šibko karbonatiziran, torej je bolj pust, za naš okus skoraj brez mehurčkov CO2.
Special Bitter je nekoliko močnejši saj se giblje OG med 1.040 in 1.048, ter 3,8-4,6% AVB. V vseh pogledih je nekoliko ojačan, v primerjavi z navadnim bitrom, tako po okusu in aromi slada, kot grenkobe hmelja. Na pumpah v angleških beznicah ima tudi nekaj več mehurčkov in bi si upal trditi, da je tradicionalno najbolj popularen. Nekatere pivovarne ga točijo tudi v flašle, kjer se stopnja CO2 še bolj približa neangleškemu okusu.
Extra Special Bitter ali angleški Pale Ale postreže samo še z več vsega. OG se giblje med 1.048 in 1.060 ter 4,6-6,2% ABV. Grenkoba je izrazita in se včasih lahko že približa Indian Pale Ale-u. Značilnost vseh je tudi, v primerjavi z ameriškimi različicami pa sploh, da je aroma hmelja, torej vonj, pri angleških bitrih zelo neizrazita ali je sploh ni.
Vsi trije imajo identične karakteristike in meje med njimi so precej zabrisane, tako da jih je še najbolj enostavno popredalčkati po stopnji alkohola. 


13 April 2013

Timelapse bottling day


Update:
14. april 2013   12:45

evo, še fotkica včerajšnega kuhanja. Avtoportret z levo roko...dobesedno!

Včeraj ob 18h sem cepil pivino s kvasom. Za enkrat se v fermentatorju ne dogaja še nič očitnega, kar me malo skrbi. Je pa res, da je posoda v hladilniku in trenutna temperatura nekje na sredini fermentatorja je 18,6°C in počasi raste, kar pomeni, da se znotraj vendarle dogaja neka reakcija. Tudi prejšna sarža, ki je bila narejena z istim kvason (beri prejšnji post) je začela vreti nekam sramežljivo, pa se je potem kvas tako razbohotil, da je zalival veho. Večkrat sem jo moral očistiti, da je lahko sploh opravljala svojo funkcijo.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Special bitter je pod streho, oziroma sem ga tokrat zapakiral izključno v flaške. Nekaj v malo večje, večino pa v pollitrske. Čeprav mi najbolj ugajajo 0,33l, je z njimi največ dela, zato običajno v njih napolnim samo dva do tri litre. Da ne bi preveč dolgovezil, sem zmontiral en kratek filmček, kjer je tri in pol urno mukotrpno delo, zgoščeno v dobro minuto in pol. Mislim, da ni treba posebaj povdarjati, da znamenita skovanka “slušaj najglasnije“, pride v tem primeru še posebaj v poštev, z ozirom na to, da je to moj prvi poizkus komponiranja glasbenih vložkov...sploh!

Naj tukaj dodam še eno prigodo. V bistvu je bolj šlamparija, ki bi jo moral v bistvu zamolčati,  pa vendar. V vsej svoji nonšalantnosti in prepričanju, da imam zadeve naštudirane in pod nadzorom, sem skoraj pozabil dodati v kanister za flaširanje dozo dekstroze, ki je potrebna, da se v pivu razvije CO2. Spomnil sem se v zadnjem trenutku, ji na hitro razstopil v vodi in dezinficiral v mikrovalovni pečici.
Postopek je običajno tak, da damo razstopljen in razkužen sladkor na dno posode za stekleničenje, čez pa iz sekundarnega fermenratorja pretočimo pivo. Sladkor se tako enakomerno pomeša s pivom in steklenice so vse identično karbonatizirane. V tem primeru sem pa zlil sladkorno razstopino v posodo za flaširanje šele, ko je bila ta že skoraj polna. Ker vemo, da je vsako poseganje v pivo, zaradi morebitne okužbe lahko tvegano, sem se izognil kuhalnici in posodo samo nekoliko zavrtel in počakal, da se sladkor pomeša s pivom.
Čez kakšen teden, ko bo sladkor v steklenicah povrel, bomo videli ali se je zadeva izšla.

Sedaj pa na delo. Danes se kuha!!
Ura je 10:13 in na vrsti je Extra Special Bitter!

09 April 2013

Derbi

Načrti se menjajo hitreje od vremena. Še pred nekaj dnevi sem bil prepričan, da sem nekako zakoličil varilski razpored za naslednja dva meseca. Ampak sem si premislil. In ne samo enkrat. Na začetku je bil plan tak, da po “On the Road“ zvarim še eno kanto enakega, a z novozeladskimi hmelji začinjenega piva, potem pa se začnem pripravljarti na sezonca, ki je lani požel veliki uspeh. Torej... pregledati podatke in zapiske iz lanske sezone, ki so varno spravljeni v BeerSmithu, in na podlagi zaznamkov in pripomb, kar se da spiliti recept za novo sezono. Ampak, ta bo očitno še malo počakal. 

Izmerjena FG 1.011 pomeni, da je alkoholna stopnja
piva On the Road nekoliko višja, kot je obetal recept,
ki je bil sestavljen na predvidevanju 70% učinkovitosti 
sistema. To sem prekoračil za 6% zato je ABV 4,3%,
namesto 3,8%.
Ko sem si predprejšnji torek, po končanem varlilskem dnevu, utrujen slekel delovno uniformo in se vsedel za računalnik, da iz prenosnika posinkam podatke zvarka, ki sem ga bil ravno cepil s kvasom, sem zgroženo ugotovil, da je april pred vrati, meni pa spet zmankuje časa. Vedno ista zgodba. Ležerno sem opazoval, kako se zima počasi poslavlja, kako hitijo oblaki po nebu in prinašajo spomladansko deževje in se odcvetele mimoze iz žareče in sončne rumene, počasi spreminjajo v nebodi si ga treba drekaste organske odpadke, ki jih veter, še z ostalo pocestno svinjarijo,  brezciljno prenaša naokoli.  

Zgleda, da bo treba malo pritisniti na gas in nekoliko korigirati načrte, je bil prvi preblisk, ki me je spreletel. Tam okoli poscane Zofke se obeta na Rudniku vsakoletna veselica in bilo bi precej nerodno, če bi se pojavil s sodčkom tegale, ki sedaj sicer še vre. Ni dobil zastonj imena On the Road, saj je skoraj šoferski, z nizko alkoholno stopnjo, pa tudi dokaj subtilno začinjen. Je bolj pivo za odžejat, brez pretiranih ambicij. K jagnetini, sardelcah na žatu in izvrstnim Gretinim dobrotam, ki nas vsako leto razveselijo, pa paše kakšna malo bolj predrzna sestavljanka, da lahko parira intenzivnim okusom beeee..., žara in nepozabnih sladic. Nekaj bolj terenskega, en pravi Of Road, ki se bo iz Special Bittra prelevil v Extra Special Bitter. Ta bo naslednji! Načrt je skovan. Konec tedna....

Pretakanje se tokrat ni izšlo po načrtu. Očitno bo treba 
posodobiti nabor kanistrov
Danes je bil v Rimu še kar poseben, vroč dan. Čeprav so popoldanske temperature ozračja padle krepko pod zanjih nekaj dni prijetnih 20°C, je zrak kar vibriral. Derbi Roma : Lazio ogreje še tako hladen in vetroven dan.  A začelo se je že zjutraj, ko sem prišel z insektom s sprahoda. Lift ne dela. “Ni elekrike“, se je zadrla portiera skozi majhno okence. Ja, kaj čmo, pa pejva peš. In sva šla. Ampak šele potem, ko prideva v stanovanje, mi postane jasno, kaj to pomeni. Kje so že leta, ko smo se zavijali v deke in zaradi redukvije, preživljali večere ob svečah. Ni tople vode, ne delajo gospodinjski aparati, niti računalniki... 
Dobro, ni problema. Mraza ni, lačni tudi nismo, bomo že počakali, da čez cesto, kjer že nekaj dni rijejo, največkrat pa se modro naslanjajo na lopate, poštukajo tiste kable in nas zopet vrnejo v civilizacijo. Groza!! Ne dela niti mokrovalovka, niti sesalec, pa fen....
Itak se nisem mislil fenat, saj se nisem že vsaj dvajset let, zato se mi niti danes ni treba.  

Kvas, ki je ostal v fermentatorju, sem pretočil v sterilizirano
erlenmajerico in bo opravil delo pri naslednji kuhi. Glede na
to, da predstavlja od pol, do ene tretjine cene pri 20 litrski sarži,
se lahko na ta način stroški precej znižajo. Tu je dovolj kvasa za
2x po 20 litrov piva.
Sem imel pa druge plane. Pretočit pivo, ki je že pred dnevi povrelo, v sekundarni fermentator - po domače, v čisto plastično kanto - in ga za nekaj dni postavit v hladilnik, da se še malo zbistri, potem pa, konec tedna v flaške. Nekaj časa se mi je po glavi motalo, da bi ga še za en teden odišavil s kupčkom hmelja (dry hopping), ki se mi še mota po hladilniku, a za to ni časa. V petek je brewday in do takrat je treba naredit v hladilniku prostor za novo rundo. Seveda bi bilo prelepo, če bi vseteklo po planu. Te plastične kante so res ena sama, uboga revščina. Pipa ne dihta! Zabijem v luknjo gumjast zamašek...ne dihta! V fermentatorju imam 20 litrov piva, ki bi ga rad pretočil v 20 litrski kanister, vendar pipa na dnu, kot solzice izpod velikih oči brhke deklice, pošasi spušča kapljice dragocene tekočine. No, ja, zgledajo bolj kot znoj, kar je mogoče še bolj pretresljivo. Če pa kanister poležem, gre notri samo dobrih 17 litrov. A smo se za to borili?! 
Torej, vse pretočit v drugo (tretjo) posodo. Verjetno ni terba posebaj povdarjati, da mora biti vse, kar pride v dotik s pivom, sterilno. In tako pretakanje brez potrebe, poveča možnost okužbe, česar si pa seveda ne želim.



Potem sem šel popoldne s kolesom. Kolenček je že v takem stanju, da se lahko po ravnem elegantno peljem, ne da bi po vrnitvi domov potreboval obkladke. Komaj sem se spravil ven. Prejšnji teden sem šel prvič po treh mesecih. In potem še enkrat. Ritne kosti me še vedno bolijo in nisem prepričan, če tudi veter v prsa ni bilo samo naključje. S težko muko sem pribrcal tistih 40 km.  Že tja grede je bilo polno policije. Kolesarska steza pelje namreč mimo olimpijskega stadiona in za časa derbija je tam precej živahno. Štiri ure pred začetkom tekme  so se valile množice navijačev, nekateri že precej podprti. Cesto, ki pelje mimo stadiona so zaprli že kakšen kilometer v eno in drugo stran. Odpeljal sem svoj predvidem krog, in nazaj grede sem se za las izognil solzilcu, ki so ga blindirani policisti streljali na živahtne navijače. Ti so demolirali vse, kar jim je prišlo pod roke. Seveda potem, ko so se po končanem medsebojnem obračunu, osredotočili na robocope. Ko sem prišel domov, sem on-line novicah prebral, da so porezali dva navijača Rome, ki pa sta izven smrtne nevarnosti. 
Roma: Lazio 1:1

















03 April 2013

Kratek oddih

V nedeljo, ko so se jajčka že ohladila, smo si šli, po vseh teh napornih vatikanskih ceremonijah, ki smo jih spremljali po službeni dolžnosti, malo raztegnit zasedène mišice in se malo sprostit v Terme di Stigliano, ki smrdijo dobrih 50 km severno od Rima. Potočki, ki se vijejo med okoliškimi vzpetinami in se bohotijo v razkošnih spomladanskih barvah, so polni žveplenega zadaha, za povrh pa v bližini iz zemlje špricajo pravi mali gejzirčki vroče vode. 

Z žveplom začinjen potoček

Območje leži na pobočju ugalega vulkana, v kraterju katerega, ob prijetni sapici, diskretno valovi jezero Bracciano. Da je to pravo vdušje za namakalne naprave so vedeli že stari etruščani. Rimski filozof, vojščak, naturalist in opisovalec takratnega življenja Plinio el Viejo je ta smrad že takrat opisoval, kod koristen (morda zavoljo svojega plinskega imena) za telo in duha in baje so se morali rimski vojščaki, ki so se vračali s turističnih pohodov po Afriki, zavoljo očiščenja, najprej namakati v smrdečih mlakužah Thermae Stygyane, preden so lahko sploh stopili na posvečena rimska tla.


Vrelec sredi blatnega polja
Običajno pred odhodom na podobne ekskurzije malo pobrskam po literaturi, če se v bližini ciljne destinacije šopiri kakšna pivovarna ali vsaj skromno čepi v kaki ozki ulici bližnjega kraja kakšen brewpub. Naj ne bodo tovrstni izleti samo običajno pohajkovanje, globoko dihanje in nabiranje kilometrov. Nekaj strokovnosti vendarle ne more škoditi. Ne glede na to, da je po zadnjih podatkih v Italiji že več kot 600 (!!) podjetji, ki se ukvarjajo s pridelavo piva, pa nisem našel v bližnji okolici nič obiska vrednega. Takšen  razmah varjenja piva se je zgodil praktično v samo desetih letih. Čeprav se je od leta 2005 število obrtniških pivovarn podvojilo, zasedajo zgolj  skromna 2% trga. Leta 2003 je bila pivovarna Baladin edina mikro pivovarna v Italiji, ki je polnila svoje zvarke v steklenice. Italijani so s slabimi 29 litri popitega piva po grlu, še vedno na zadnejm mestu v Evropski uniji. Slovenci smo z 81 litri nad povprečjem, ki znaša slabih 73 litrov po grlu in zasedamo 9. mesto med 27. državami. Za zanimivost naj omenim, da konča 35% svetovne proizvodnje piva na kitajskem. 

Medtem, ko smo se mi namakali v zdravilških bazenih, se vsake toliko okrepčali s parfumirano vodo, ki so ji rekli čaj, je v domačem hladilniku, pri termostatu naravnanem na 19°C, diskterno in v enakomernem zaporedju, vstrajno skakala pivovarska veha. Special Bitter, ki sem ga bil zvaril pred sedmimi dnevi, je bil na poti od sladke pivine, proti pravemu pivu in je počasi začel dobivti svoj pravi obraz. Kvasovke so se razmnožile do te mere da so v prvih dneh delovanja zalivale veho, ki je še vedno napičena v pokrov, približno 13 cm nad gladino pivine. Na vsak način so hotele ven, a so se po štirih dneh vendarle toliko umirile, da sem lahko brezskrbno odšel od doma. 


Počasno segrevanje in zadnji vzdihljaji
vrenja...
Ko smo se včeraj vrnili, je v hladilniku še vedno brbotalo. Vsake toliko se je pokrovček vehe dvignil in skozi mešanico 96 odstotnega alkohola in vode se je prikobacal velik COmehur. Še je ostalo nekaj hrane za mikro požeruha. Pri presnavljanju sladkorja  kvasovke organizirano pridelujejo, poleg alkohola in ogljikovega dioksida, tudi organske spojine, ki jih lažje razumemo, kot okus in aromo. Finta pa je v tem, da pri nižjih tempraturah, seveda v optimalnem obnočju za posamezne vrste - v tem primeru za kvas West Yorkshire Ale, med 18°C in 22°C -  izločajo manj, pri višjih pa več teh snovi. Zato mnogi pivovarji proti koncu vrenja postopoma dvigujejo temperaturo, oziroma zmanjšujejo hlajenje, saj kvas pri svojem delovanju sam ustvarja toploto, prav zato, da pridobijo pri telesu piva, hkrati pa se lažje znebijo diacetyla, ki je tudi enden od starnskih tvarin kvasa in je pri večini stilov nezaželjen. Diacetyl je znan tudi po imenu butter taste, okus po maslu. Ta zahteva več pozornosti in o njem mogoče kdajdrugič. 

Sodček je iz hladilnika romal pod mizo naše pisarne. Vsega vajeni uporabniki tega prostora so se tokrat vzdržali komentarjev. Čez noč se je temperatura počasi dvignila od 19°C na dobrih 21°C. Te dni je zunaj že dovolj toplo, da se radijatorji le malokrat ogrejejo, če sploh, kar je za zvarek seveda ugodno. Če bo temperatura v sodčku narastla do 22°C, tudi na 23°C ali malo čez, ne bo nobenih težav. Predvidevam, da bo vznemirjal okolico v pisarni še  kakšen teden ali 10 dni, potem  bom pretočil vsebino tako, da bodo vsedline in kvas ostale notri, pivo pa pospravil v čist kanister in ga postavil za nekaj dni nazaj v hladilnik, tedaj na okoli 4°C. Nizka temperatura učinkoje na bistrenje piva. Potem pa v flaške in spet na toplo, da bo dekstroza povrela in se bo pivo, ko ga bom odprl, lepo zapenilo. e komaj čakam!


Žvepleno obarvani hudourniški prodniki