06 March 2014

Who has ate my text?!

Najpre naj povem, da so mi ta jajca od googlovega bloggrja nedvomno skrajšala življenje. Če bi bil rojen kje v Ameriki, bi verjetno zdajle že snel svojo M16 s stene in krajšal muke prenažrtemu govedu po ameriških supermarketih. Mrhovinarji iz TV postaj bi se naslajali ob številkah, ki bi jih nosili na hladno. Kaj tako kretensko neuporabnega, kot je ta jebeni blogger, svet še ni videl. Vsakokrat, ko se lotim pisanja in urejanja bloga, zgubljam živce. To sranje bi morali prepovedati z ustavo! Urejanje fotografij, postavljanje v tekst, pisanje podnapisov in podobne, osnovne poteze, ki bi jih moral omogočiti vsak najcenejši program za pisanje bloga, so za to reč, ki ni ničemur podobna, le sanje. Ne vem, kako je obstoj tako neuporabne in škodljive stvari, ki povrhu vsega, nosi nekomu še dobiček, sploh mogoča? Ali obstaja način, kako se znebiti tega škodljivca? Ali obstaja način, kako se znebiti te neuporabne navlake, ki jo je čas povozil že pred 20. leti!? Sesutje serverja verjetno ne bi pomagalo. Treba bi bilo sesuti borzo! Njihov konkurent in podoben škodljivec, če jih v svojih rabotah celo ne prekaša, je imel za razliko od guglna, vsaj zelo uporaben programček, po imenu iWeb, ki je bil za tole onè vesoljska raketa, ampak kaj, ko ga je, kako paradoksalno, zaradi višjega dobička, njihov guru (o pokojnikih vse dobro - čeprav bi z veseljem tudi njemu namenil kakšen sočen stavek) enostavno ukinil. Banda! Banda dobičkarska, v zlizanih kavbojkah...kao, mi smo cool... kupite!, to so bile vedno vaše sanje!

Po mesecu dni sem se spet spravil napisati nekaj vrstic za BrewBite blog. Tri dni sem obračal stavke, pisal in brisal, pripravljal fotografije in poskušal dati iz rok, kolikor toliko berljiv in všečen tekst, obogaten z nekaj fotografijami. Nekako se mi je zdelo, da je vsebina že dovolj jasno izražena, da jo samo še dopolnem s fotografijami, jim pripišem podpise in pošljem v branje. Ampak kot vedno, se začne prav na koncu zapletati. Pri urejanju fotografij, umeščanju v tekst in pisanju podpisov. To sranje od bloggerja temu ni kos! Pri eni od fotkic so se pojavile težave. Ko sem kliknil na možnost za pisanje podpisov, se je cela struktura strani podrla! Klik na ukaz “undo“ ni, kot običajo, pomagal. Nič se ni zhodilo...kliknem še enkrat, ko pa se zgodi! To, najhujše, kar se ne bi smelo. Kar je verjetno nočna mora vsakega uporabnika tega...niti ne da se mi ga več omenjati. Tekst izgine! Ni ga. Kliknem “redo“ in računalnik melje, minuto, dve, kaj vem koliko. Ok, sem si rekel, ne da se mi čakat, grem v trgovino in ko pridem nazaj, bom nadaljeval. In seveda, iz trgovine sem prišel, nadaljeval pa nisem, ker nisem imel kje! Lahko sem začel samo še od začetka! Jajca!



Prva stopnja, dvostopenjskega precejanja. Ko je drozganje končano, se drozgo pomeša s približno tretjino vroče vode, pripravljene za izpiranje. Po četrt ure se na dnu formira debela plast ječmenovih luščin slada, ki delujejo kot gost filter, preko katere se pivina pretaka v čisto posodo. To se zgodi z maksimalnim tokom - do konca odprtim ventilon - zato je postopek hiter in se z oatalo vodo za ispiranje, ponovi še enkrat. Pri sistemu “Fly Sparging“, pa se pri zelo majhnem toku, slad počasi spira z vročo vodo in lahko cel postopek traja tudi do dve uri ali celo več.

Zato bom tokrat nekoliko krajši. 


Zavita mrežasta cigara se je izkazala
za precej neučinkovito pri precejanju
hmelja v paletah, zato pa tiliko bolj
pri hmelju v storžkih.
Skoraj tri mesece je od tega, kar sem nazadnje varil in kar z veseljem in zabavno se je bilo zopet pognati med rostfrei lonce, še posebno zato, ker sem spet malenkost predelal izpust iz posode za kuhanje, v kateri pa se dogaja tudi precejanje. Nobene velike novosti nisem izumil, samo krivino sem malo spremenil in jo opremil z dolgo, cevasto mrežo, ki sem jo včasih uporabljal namesto sedanjega cedila.


Dvostopenjski starter, kjer se v prvi
stopnji razmnoži kvasovke na 3x-no
število, v naslednji stopnji  pa vse 
skupaj še za 3x.
Starter sem pripravil že kak teden prej. Že dolgo sem po hladilniku prestavljal “smack-pack“ laboratorija Wyeast, v katerem je životaril belgijski kvas Ardennes™ #3522. Bil je namenje belgijskemu pivu stila Trippel, a se žal želja ni nikoli uresničila. Datum na embalaži je pokazal, da je samo še slabih 20% celic, ki bi bile sposobne uresničiti načrtovano nalogo, živih in zdravih. Vsak mesec jih odmre približno 20%, tudi če so shranjene v hladilniku, kjer se jim metabolizem bistveno upočasni. Brez mikroskopa in štetja celic je njihovo število nemogoče ugotoviti, ampak opča praksa je dovolj zanesljiva, da sem se odločil za dvostopenjski starter. Reiterpretacija starejšega recepta, Taste Of The Space po imenu, belgijskega stila Dubbel, bo ravno prava izbira za ta kvas, saj sem ga prvič skuhal že v pozni jeseni predprejšnega leta, počasi pa ga je zmanjkovalo tja do lanskega poletja. Zato ta zvarek dobro poznam in mi morebiten spodrsljaj s kvasom ne bi tako stisnil srčne žile, kot bi se to zagotovo zgodilo z receptom, ki bi bil prvič v igri. Spremembe so sicer kozmetične, malenkost drugačno razmerje uporabljenih sladov bo zagotovo (skoraj) neopazno, bo pa imel zato večji upliv na končni rezultat, doma pečeni invertni caramelni sirup, o katerem sem več zapel že na enem starejših postov in ki je zamenjal kombinacijo belelega, kristalnega in karamelnega kristalnega sladkorja.


Tehtanje in drobljenje slada po receptu, je prvo optavilo, potem ko je voda že primerno pripravljena in se segrava na štedilniku.


Varjenje je potekalo brez posebnosti. Mogoče sem edino nekoliko nepazljivo odmeril -  oziroma pri izračunu vzel višjo od obeh možnosti - količino mešanice kislin CRS, ki na neboleč in eleganten način odstranijo presežno količino karbonatov, razstopljeniv v vodi. Ti še pred segrevanjem izparijo v zrak in pustijo za sabo brewing liquor, kot mu rečejo izkušeni varilci. Zaradi te šlamparije, je padla vrednost pH nekoliko nižje, kot bi bilo potrebno, saj se je potem, ko sem vanjo vsul še slad, spustila pod spodnjo, idealno vrednost, ki zagotavlja encimom idealno okolje za razgradno kompleksnih sladkorjev v enostavne monosaharide. Poleg “batch sparging-a“ (sistem precejanja pivine, ki je od “fly sparging-a“ nekoliko manj učinkovit), je verjetno tele napakica, botrovala nekoliko manj učinkovitem zaključku, saj sem na koncu izcuzal nekaj manj sladorja iz namočenega slada, kot je predvideval recept. Lahko bi poskušal zacelit rano z dodatkom suhega ekstrakta slada ali bi pa nekoliko dlje kuhal pivino, da bi povrelo več vode (končna količina bi bila zato manjša), ampak, zakaj le?!

Ko sem odstranil pokrov,  je
kvas hitro napolnil veho.

Vorlauf pri drugem izpiranju je 
precej svetlejši, saj je večina 
sladkorja oddtekla že v prvi rundi.
Ura je kazala skoraj 6 popoldan, ko se je pivina iz temperature 16°C, pri kateri sem jo nasičil s kisikom, dvignila na dobrih 18°C, da sem lahko vanjo vlil pripravljen kvas. Ta se v sladki tekočini dobro znajde in začne takoj konzumirati kisik, ki ga potrebije za razmnoževanje. Ko mu tega zmanjka, napade sladkor in začne proizvajati alkolol in CO2. Prve premike vehe sem opazil že ob 11h zvečer. Le vsake toliko čase, se je izpod pokrova, nerodno prikobacal velik mehur ogljikovega dioksida. Čisto počasi in skoraj neslišno. To je bil znak, da je kvas aktiven in zdrav in je začel hitro opravljati svojo nalogo. Naslednji dan zjutraj, je veha že veselo poskakovala. Ne glede na to, da slovi Ardennes™ kot zelo bahav in živahen kvas, saj se običajno zelo zapeni in potrebuje za svoje delo veliko prostora, tega tokrat nisem pričakoval. Vseeno se mi je zdel tako podhranjen, da bo težko razvil svojo pravo moč. Temperatura v fermentatorju se je preko dneva počasi višala in tretji dan dosegla dobrih 23°C. Frementacija je bila na višku. Veha je skakala kot nora, a videti je bilo vse pod kontrolo. Dokler nisem naredi zvečer še enega rutinskega obhoda, kjer zagledam, kako se skozi veho prebija kvas ven iz posode. Napolnil je tretjino praznega prostora 30 litrske posode. Ko sem odprl veho, se je kar pognal na plano. Ni mi preostalo drugega, kot da jo odstranim in na njeno mesto, v silikonski zamašek z luknjo v sredi, zapičin plastično cev in jo potopim v plastično posodo, napolnjeno z 2% raztopino pivovarskega razkužila. Očitno sem se ušštel. Mrcina je še kako živa. Grize! In upam, da se bo pregrizla tako daleč, da bo nadoknadila zaostanek, ki ga je bila deležna na štartu.


Tole zgleda precej neugledno, je pa še kar učinkovito. Vzdrževanje temperature je ena najtežjih stvari pri domačem varjenju piva. Mokra kuhinjska krpa pomaga ohladiti pivino v fermentatorju za slabo °C.











No comments:

Post a Comment