29 May 2014

Black & Wit

Spet se je bilo kar prijetno prikotaliti v domovino. Nekaj birokratskih opravkov in legendarna vrtna veselica pri Pingotu so bil razlog, da sem v avto natrpal nekaj nujnih reči in se odpeljal domov. Seveda je dobršen del prostora prtljažnika zavzel postroj domače pivovarne. Z mano so šli 10 litrski jolly sodček in še en 5 litrski party, pa seveda gajba steklenic, jeklenka CO2 in nekaj drobnarij, ki so nujno potrebne za optimalni užitek točenega zvarka. 

Predstavljajte si desert, ki ste ga sanjali celo noč in si ga zaželeli že od prvega trenutka, ko vam je uspelo razpreti zaspane veke in se zdramiti v sončno jutro. Prijetna aroma kakava, ki se preliva z vonjavami aromatičnih zelišč in dišečimi agrumi. Na okuševalnih borbončicah se razvije nepozaben okus sladke likuricija in sveže pražene in pravkar zmlete kave, ki se konča v intenzivno, dolgo in nikakor ne rezko grenčico, ki terja samo eno... Še en požirek! To je Flash Black! 
Kar nekaj časa sem premišljeval in spreminjal načrte, na koncu pa sem se vendarle odločil, da bo potrebno letos, za tradicionalno zabavo okroglega jubileja našega slavljenca, zvariti nekaj svežega in trendi. American Black Ale - ali Indian Black Ale ali Casadian Ale...enotno ime stila se še ni prijelo, je pa dobil moj zvarek osebno ime Flash Black -  se je ponudil kar sam od sebe. Saj je ta nov stil piva, ki hara predvsem po ameriškem kontinentu, čedalje bolj popularen tudi v naši okolici. Večkrat sem si ga privoščil v lokalnem fuzbal fan klubu, vsakič iz druge pivovarne, najsi bodi domače, italjanske ali pa kakšne europske ali ameriške. Vedno me je presenetil...v pozitivnem smislu, vsak na malo drugačen način in mi je kar nekako zlezel pod kožo. Srčno sem si ga želel zvariti tudi doma in vsakoletna prireditev pod milim nebom, se je pokazala kot izredna priložnost, da združim želje in ideje in podkurim kotliček. 


Dopustniška kolekcija Belgijskega stila Witbier. Tokrat sem napolnil več večjih embalaž, kot običajno, dva 5 litrska party sodčka, eno dvolitrco in eno trilitrco, pa še nekaj drobiža za sprotno uporabo.
Seveda si je bilo treba za protiutež izmisliti še kakšen bolj blag zvarek, ki bo všeč tudi tistim, ki jih pustijo okusi kakava, likuricije in karamele zmerno hladne. Verjetno bo v to kategorijo padla kašna belgijska dobrota, sem razmišljal. Uravnotežena, okusna in dovolj pitna, ter sveža, da bo z lahkoto plaknila razdražene okuševalne centre, nasičenih in močnih okusov in vonjav hrane, ki je običajna na takih zabavah. Žar je na vrtu seveda nepogrešljiv, kot sta danes fotelj ali televizija nepogrešljiva v dnevni sobi. 
Pšenični belček - perček, govorim seveda o belgijskem stilu Witbier, se mi je v nekem trenutku zazdel skoraj idealen. Precej bolj kot bavarska različica Weissebier, ki je vendarle bolj polna, telesna in malenkost močnejšega karakterja in o kateri sem sprva razmišljal. Sicer drži, da se v svojem pivskem življenju, ki niti ni tako kratko, belgijskega belega  piva nisem ravno napil, če povem iskreno, ga nisem niti dobro spoznal. Še največkat sem se odžejal z legendo Hoegaarden - ki se ji imamo, mimo grede, sploh zahvaliti, da je ta stil privlekel že iz napol zakopane krste in ga spravil k življenju - nekajkrat pa sem po rimskih beershopih in tudi čisto navadnih marketih, našel tudi nekaj francoskih različic, ki so belgijskim sorodne in se imenujejo Blanche. Čeprav sem ta stil že ob prvi popiti steklenici takoj  vzljubil, sem imel ob naslednjih poiskusih večkrat mešane občutke. Celo Hoegaarden se mi je zdel včasih čisto drugačen, kot prejšnjič ali mi enostavno ni pasal. Še sploh pa me je začelo begati precej stvari potem, ko sem o tem stilu prebral kar nekaj čtiva. 


Black & Wit, alias Flash Black & Sky Dancer, z ramo ob rami. 
Enostavno sem ga moral zvariti in priti skrivnosti do dna. Da ne bo pomote, tukaj ni nobenih velikih skrivnosti, zaznamuje pa ta stil ena značilnost, celo posebnost, namreč v skupni masi “slada“ je (mora biti) vsaj 50% neslajene pšenice (slad sem dal v narekovaje, ker neslajena pšenica pač ni slad - lahko bi bila čisto navadna bela, pšenična moka ali še bolje, pšenični zdrob) ostanek pa zasede ječmenov slad in včasih še nekaj odstotkov ovsa in/ali svetlo praženega ječmenovega slada. Nemalokrat je pivo “okuženo“ tudi z bakterijo mlečne kisline, ki mu da v finišu rahko kiselkast podton, nekaj dodatnega poudarka pikantne pšenične arome in suh konec požirka, kar daje še večji učinek svežine. Za primer, nemški Weissebier vsebuje poleg ječmenovega slada, ki je osnova, slajeno, namesto neslajene pšenice.

Lahko rečem, da sem z izborom zadel točno v sredino. Oba zvarka sta požela zelo pozitivne odzive, kar za IBA sploh nisem dvomil, je bilo pa zanimivo opazovati reakcije na Wit. Sprva ni ravno vzbudil pretirane pozornosti, saj so ga gostje, verjetno zaradi zares limonadastega videza in tudi okusa, kar nekako spregledali, če bi rekel da so ga ignorirali, bi se seveda izrazil pregrobo. Tradicionalno je zvarek, s ščepcem hmelja, začinjen tudi s semeni korijandra in lupino grenke pomaranče curaçao, včasih pa mu dodajo tudi kakšne druge gverce, tokrat sem se odločil za kanček sveže nastrganega ingverja. A ko so naposled začutili, da le ni tako nedolžen in premore kljub izredni pitnosti in svežini solidnih 5% alkohola - za to priložnost sem ga ojačal za nekaj desetink - so ga v večini začeli dojemati bolj resno in tudi začeli zaznavati okuse in arome, ter mu tako posledično priznali organoleptične kvalitete. Razveselil sem se te reakcije, saj se je recept očitno izkazal kot dobra osnova za nadaljne piljenje, čeprav sem bil za začetek, že s tem kar zadovoljen. Kaj takega se ne zgodi vsak dan! ;-)