17 November 2014

Strokovna ekskurzija

Tritedenska izkušnja v Sunderalndu, Newcastlu in širši okolici je kar prehitro minila. Zadnji večer je bil dolg in v jutro naslednjega dne sem se zbudil s precej suhimi usti. S težavo sem odprl zlepljene veke in pomežikal sem v lep in svetel dan, saj je veter čez noč končno razpihal tiste temne marogaste oblake, ki so večino dni, kot temna zavesa viseli na nebu, zakrivali še zadnje žarke toplega jesenskega sonca, ter kar naprej grozili z deževno prho. Lenobno sem se motovilil po sobi in sproti tlačil pomečkane obleke v kolček. Večina prijateljev, s katerimi sem v Brewlabu pilil pivovarsko znanje, je odšla že dan prej, s tistimi, ki smo še ostali, pa smo se po skupnem zajtrku prisrčno pozdravili in razšli vsak po svojih poteh




Na sunderaldski železnišli postaji sem se vkrcal na motorko, se udobno zleknik v mehke sedeže vagončka, dekoriranega v pristnem britanskem stilu alla Aghate Christie in se odpeljal proti jugu. Pred mano je bil še cel teden potikanja po, tačas ene najbolj živahnih pivovarskih craft scen v osončju. Del načrta sem si skiciral že v Rimu, dodelal pa sem ga v zadnjih dneh pred odhodom na jug otoka. Naredil sem si spisek dvanajstih, zame najzanimivejših pivovarn in večini poslal emaile. Nisem dobil ravno veliko odgovorov... se bom pa enostavno pojavil na vratih, sem si mislil, pa kar bo, pa bo.


Popularna luknja v centru Londona. Euston Tap ponuja bogat izbor cask in keg Ale zvarkov, za bolj nežne duše pa se najde tudi izborček jabolčnih alkoholčkov Cider in tudi kakšen medeni Mead. 












Raztegovanje mišic urnih točajk. Zgoraj keg, spodaj cask...











Pinta Thornbridge Sequoia v neon - disco okolju puba Euston Tap.












V London je prijetno priti tudi brez kakšnega posebnega cilja. Tako velik je in ponuja toliko raznovrstnih zanimivosti, da se razne možnosti odpirajo kar sproti. Kljub zavestno dokaj ležerno načrtovanim dnevnim obveznostim, se je na koncu izkazalo, da so bili urniki kar natrpani. Skromno, a za londonske razmere izredno poceni ležišče, sem si zagotovil preko Airbnb platforme, kar je bila kar zanimiva izkušnja. Streljaj od prometno železniškega vozlišča postaje Kings Cross - St. Pancras, v precej etnično obarvanem bloku, je bilo pri kitajki, kot na železniški postaji. Vsakič, ko sem odprl vrata sobe, sem zagledal drug obraz. Sploh ne vem, koliko nas je bivalo v dvo in pol sobnem stanovanju. Kljub ne pretirani obsedenosti gazdarice s čištočo, je bila soba lična in spal sem odlično. 


Street food je IN. V času kosila se mnogi trgi spremenijo v obedovalnice pocestne kulinarike. Izbor je bogat, od eksotičnih prehranskih izdelkov z vseh kontinentov, do nam bolj poznanih makaronov ali pizze, med številnimi varijantami sendvičev, pa se najde tudi kakšna, čisto po naših krajih dišeča šunknžemla.













Karibski kari (curry) v treh izvedbah. Mild in Hot, v sredini in skrajno desno, kokosov, začinjen s cimetom in pimentom (allspice), pa skrajno levo.

















Porcija Hot & Cocco z rižem.
Verjetno je sedaj že vsakemu jasno, da je bil moj glavni cilj, ovohati vogale lokalnih pivovarnic in pivnic, ter iz tega potegniti kakšen koristen podatek in izkušnjo, ki mi bo v prihodnosti prišla prav. Sedaj, ko sem že nekaj dni spet nazaj v primežu vsakodnevnih obveznosti, lahko z mirnim glasom in spokojno dušo ugotovim, da sem kar uspešno opravil zadano nalogo. Čeprav ta ni imela nekega, natančno postavljenega cilja in je bil cel teden, bolj kot ne improvizacija, mi je uspelo spoznati nekaj trenutno najbolj zanimivih londonskih pivovarjev, ki so tudi v globalnem svetu pivovarstva, priznani kot izvirni, inovativni in prodorni ustvarjalci craft scene. Z velikim veseljem so mi tudi razkazali njihove delovne laboratorije, vmes pa smo še malo poklepetati o skrivnostih varilskih procesov. Za vse, ki sem jih spoznal, lahko rečem, da so odprti in komunikativni, pripravljeni razkriti male skrivnosti velikih kuharskuh mojstrov (prosto po Oliverju Mlakarju), hkrati pa prisluhniti tudi kakšnim kontra staličem in idejam. 


Prava angleška pinta (0.56826 l) zvarka Gem, pivovarne Bath Ales natočenega v Newmans Pub. Kot se šika, do roba, z obročom goste pene.

Na ulicah, okoli pabov, se vsak večer, iz službe domov ali pa čisto mimo grede, zatakne vsemogoča druščina celotnega spektra družbenega življa, ki si z naključnimi znanci in neobveznimi debatami, napolnijo baterije za naslednji delovni dan.







Dnevi so tako šibali, da se je kar iskrilo. Dopoldan sem se klatil po obrobnih predelih Londona, kjer večina teh pivovarnic deluje, popoldne ko sem prišel nazaj v center, sem si pa privoščil cestarski (ali pocestniški - street) obrok na katerem od tradicionalnih in tudi priložnostnih “food marketih“ (kar je bila druga obsesija tistega tedna - zares pestra izbira in vrhunska kvaliteta), ter obisk kakšne galerije, kjer sem se tudi malo spočil, če sem iskren, priklopil na internet in malo pobrskal po pošti. Tam sem si nabral tudi nekaj sveže energije, za večerni prodor v vesolje številnih pubov. To je pa zgodba zase, in ker nisem prvi, ki je doživel vinsko cesto v pubovski različici, ne bom moril z najedanjem že znanih pripovedk.


Ko sem bil pred leti prvič v Camdan Town Brevery, je bilal še čisto običajna mikro pivovarnica, s simpatičnim taproomon. Danes pa je zrastla v pravo tovarno, ki ponuja bogat spekter odličnih zvarkov.

Zid... Camden Town Brewery



Ena uspešnejših in že skoraj kultnih “majhnih“ craft londonskih pivovarn je zagotovo Kernel Brewery. S svojim inovativnim in brezkompromisnim pristopom je očarala številna žejna grla. Hkrati se je pa v nekaj pičlih letih razvila iz majhne, one man band pivovarne, v podjetje s 13 zaposlenimi in razvejano mrežo odjemalcev.

Gonilna sila in vrhovni komandant pivovarne Kernel, Toby, je priskočil na pomoč varilki, ki je ravno spraznila Mash Tun 3200 litrske naprave, pa njeno šibko telesce ni bilo v stanju premakniti polne kante izrabljenega slada.

Craft Beer Co. je londonska blagovna znamka verige pubov, ki se osredotoča na kvalitetne zvarke neodvisnih obratov, tistih bolj tradicionalnih, kot tudi mlajših, z bolj modernim in inovativnim pristopom.

Ob 8h zvečer je bil starodavni, z nekaj modernimi dodatki urejen pub, nabutan do zadnjega kotička. Kot še mnogo drugih v mestu. Špalir 16. cask pump in še 16. pip na CO2 (vse v craft segmentu) je bila dovolj velika izbira, da bi lahko tam obvisel do jutra. Velika gneča je onemogočala jasnejšo izbiro, zato sem naročal, bolj ali manj, kar od kraja.

Ko sva se pred leti s Pingotom potikala po Bruslju in seveda pridono testirala vzorce, naju je v nekem trenutku tako zagrabila lakota, da tega še do danes ne moreva pozadit. Če se ne motim, je bil na sporedu ravno Orval, ki je s svojim suhim in kislinskim finišen naredil globoko praznino v želodcu. Naročila sva nekaj za zamašiti tisto veliko prazno brezno in dobila pač to, kar so imeli. Neko ogromno, na kolobarje narezano hrenovko, direktno iz hladilnika in zraven nekaj omakic za tolažbo. Tale londonska mesna pita, ki se po okusu in strukturi ni kaj dosti razlikovala od tiste hrenovke in je, mimo grede, po odzivu osebja, veljala za hud gurmanski presežek, mi je ob prvem grižljaju pričarala tiste zabavne bruseljske dneve. Pot okusa v prave tirnice je popravila pinta Loki (Black IPA), pivovarne Tiny Rebel.
V eno bolj simpatičnih londonskih pivovarnic Brew By Numbers, sem prikorakal ravno ob napačnem času. Iz drozgovnika so ravno postrgali ostanke slada in se usedli za mizo, postavljeno na parkirišči pred vhodom in si na toplih žarkih londonske jeseni, privoščili zaslužen obrok. Kljub temu si je vzel Tom nekaj trenutkov in nenapovedanemu gostu razkazal drobovje svojega otročička. Prostor je bi sicer natrpan do vrha, z vsemi možnimo embalažami, od palet s flaškami, surovinami in razno opremo, namenjeno zunanjim pokušinam, tako da s svojim ozkim objektivom nisem niti uspel posneti kakšne bolj zgovorne fotke. 

V Hackney Wick sem se odpravil nekega večera, ko mi je po celodnevnem pohajkovanju po mestu, kar pasalo se za pol ure usesti na avtobus in se odpeljati proti obrobju prestolnice. Kljub temu, da sem vedel, da deluje v Cock Tavern  majhna pivovarnica Howlinghops Brewery, stisnjena pod nizke stropove kleti, mi je v tistem trenutku bol rojila po glavi podoba svežega in ravno prav ohlajenega požirka okusnega zvarka. In ravno to, kar sem pričakoval, sem tudi dobil. Vrček za odžejat. Glavni brewer jo je ravno kar pobrisal domov, zato sem malo poklepetal z osebjem za šankom, taktat ne ravno natrpanega puba. 
Še ena pivovarna, ki se počasi prebija v sfere globalnih in skoraj že kultnih znamk. Beavertown Brewery, ki domuje v industrijski coni Tottenham Hale in se je v nekaj letih prelevila iz domačega homebrew piskrovja, v moderno pivovarno, katere srce bije v ritmih, z britanskim znanjem načrtovane in v Bolgariji izdelane 5000 litrska pivovarska naprava. Družbo ji dela 8 10 000 litrskih koničnih fermentatorjev, zaradi precejšnjega povpraševanja, pa v kratkem pričakujejo še 4 20 000 litrske klone.  
Akcija na polnilni liniji...

Šef prodaje Jaremy, ki sem ga imel priliko spoznati mesec dni prej, na najznamenitejšem rimskem in hkrati internacionalnem EurHop festivalu, mi je razkazal  celo pivovarno, razložil nekaj tehničnih rešitev in s pomočjo head brwerke razjasnil celoten potek postopkov, ki jih prakticirajo v obratu, od priprave vode do embalaže in transporta.


Straža....
Jutranji žiroskop, fokus na pomirjajočo gladino.